Vsebina

Leksikalni pomen

• Leksem kot jezikovni znak
• Strukturalni model leksikalnega pomena
• Kategorialni pomen (pomen kot skladenjska funkcija; kategorialne pomenske sestavine stavčnočlenskih besednih vrst; kategorialni pomen pri tvorjenkah)
• Denotativni pomen (denotat s stališča sistemskosti in besedilnosti leksikalnega pomena; strukturiranost denotativnega pomena s stališča strukturalnega pojmovanja)
• Sporočanjsko-pragmatični pomen
• Konotativni pomen
• Leksikalni pomen v terminoloških poimenovanjih in frazeologiji

Pomenska razmerja znotraj leksema

• Tipologija znotrajleksemskih medpomenskih razmerij
• Leksikalizirana metonimija kot sintagmatsko utemeljena pomenotvorna možnost
• Leksikalizirana metafora kot paradigmatsko utemeljena pomenotvorna možnost
• Leksikalizirana metafora kot sredstvo izrazitvene variantnosti

Pomenska razmerja med leksemi

• Sopomenskost
• Protipomenskost
• Nadpomenskost, podpomenskost

Slovaropisna teorija

• Slovarski priročnik: dogovorno formalizirana odslikava jezikovne resničnosti
• Tradicionalno slovaropisje
• Korpusno slovaropisje
• Vloga leksikalnega pomenoslovja v slovaropisni teoriji
• Slovenistična slovaropisna teorija
• Tipologije slovarskih priročnikov

Praktično slovaropisje

• Delovne stopnje v izdelavi slovarskega priročnika
• Slovarska zasnova kot temeljni določevalec razmerja med jezikovno rabo in prikazom v slovarskem priročniku
• Gradivni viri za slovarske priročnike (korpusne zbirke in druge besedilne zbirke)
• Obdelava gradiva kot predstopnja pomenske analize
• Pomenska analiza leksema s poudarkom na slovničnih danostih kot objektivni temelj slovarskega sestavka
• Razčlenjenost slovarskega besedila (knjižnega, elektronskega) v funkciji večdimenzionalnega formaliziranega prikazovanja jezikovne resničnosti
• Sodobno slovensko slovaropisje.

Seminarji

Namen seminarja je preverjati v predavanjih posredovano teoretično vedenje z ugotovitvami, kot jih potrjuje neposredno opazovanje sodobnega jezikovnega gradiva. Teme seminarja so prilagojene individualnim študijskim programom slušateljev in slušateljic; izbrani temi je prilagojen ustrezni specialni izbor znanstvene literature. Posamezni slušatelj ali slušateljica predstavi izbrano temo s stališča lastnega raziskovalnega cilja, ostali obiskovalci in obiskovalke seminarja spremljajo predstavitev in jo komentirajo s stališča lastnega razumevanja predstavljene tematike in individualnega razumevanja v predavanjih podanih trditev.

Povezava z drugimi predmeti

Za razumevanje obravnavane tematike je potrebno osnovno poznavanje področja jezikoslovnega raziskovanja. Predmet se povezuje z ostalimi predmeti v okviru jezikoslovnega modula in z nekaterimi predmeti drugih modulov na programu Primerjalni študij idej in kultur, predvsem tistimi, pri katerih je v ospredju teoretično modeliranje izbranega raziskovalnega predmeta.

Temeljni literatura in viri 

Navedena literatura posreduje izbor jezikoslovnih del, ki omogočajo študijsko osredotočenje na problematiko povezovanja slovnice s pomenoslovjem in slovaropisjem. Poleg nekaterih splošnih teoretičnih del so obsežneje navedena slovenistična dela s tega področja, ker skupaj s teoretično vsebino posredujejo ugotovitve tega področja v zvezi s slovenskim jezikom in seznanjajo študenta ali študentko s slovenističnim jezikoslovnim izročilom. Na ostalo literaturo bodo študentke in študenti opozorjeni posebej glede na specifičnost tematike pri predavanjih, seminarjih in seminarskih nalogah.

• Apresjan, Jurij Derenikovič, 1974: Regular Polysemy. Linguistics 142, 5-32.
• Apresjan, Jurij Derenikovič, 1952: Leksičeskaja semantika. Moskva: Vostočnaja literatura RAN.
• Atkins, B. T. S., Rundell, M.: 2008: Oxford Guide to Practical Lexicography. Oxford: Oxford University Press.
• Gantar, Polona, 2008: (Slovenska) leksika med leksikonom in slovnico. Jezik in slovstvo 53/5. 19-35.
• Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1994: An Introduction to Functional Grammar. London: Arnold.
• Hanks, Patrick, 2004: The Syntagmatics of Metaphor and Idiom. International Journal of Lexicography 17/3, 245-274.
• Kozlevčar, Ivanka, 1968: O pomenskih kategorijah samostalnika v povedkovi rabi. Jezik in slovstvo 23/1. 11-16.
• Kozlevčar, Ivanka, 1970: O pridevniku v povedni rabi. Jezik in slovstvo 15/7-8. 210-215.
• Kozlevčar, Ivanka, 1974: Slovnično število in pomenske kategorije samostalnika. 10. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 31-39.
• Landau, S., 1984: Dictionaries: the Art and Craft of Lexicography. New York: Charles Scribner’s Sons.
• Novak, France, 1975: Vloga skladnje pri določanju in dokazovanju pomenskih lastnosti besedja. XI. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 37-48.
• Orešnik, Janez, 1972: Formalizacija semantičnih definicij najmanjših jezikovnih enot s pomenom. Problemi semantike, sintakse in obravnave tekstov. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan. 27-33.
• Orešnik, Janez, 1992: Udeleženske vloge v slovenščini. Ljubljana: SAZU.
• Snoj, Jerica, 2005: Kategorialne pomenske lastnosti in tipologiziranje slovarske večpomenskosti. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 5. 68-84.
• Snoj, Jerica, 2006: Metonimični pomeni: sintagmatski vidik. Slavistična revija 54. Posebna številka. 73-86.
• Snoj, Jerica, 2010: Metafora v leksikalnem sistemu. Ljubljana: Založba ZRC.
• Snoj, Jerica, 2011: Pomenske značilnosti antropomorfnega povedkovnika. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 8. 45-64.
• Taylor, John R., 2003 (1989): Linguistic Categorisation. Oxford, New York: Oxford University Press.
• Toporišič, Jože, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Toporišič, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
• Vidovič Muha, Ada, 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Slavistična revija 26/3. 253-276.
• Vidovič Muha, 1986: Slovnične in pomenske lastnosti nekaterih količinskih izrazov. Slavistična revija 34/4. 403-417.
• Vidovič Muha, Ada, 1992: Slovnična obvestilnost Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zbornik Slavističnega društva Slovenije. 35-49.
• Vidovič Muha, Ada. 1996: Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika. Kopitarjev zbornik. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 115-130.
• Vidovič Muha, Ada, 2006: Kategorialnost leksemov med slovarjem in slovnico. Slavistična revija 54. Posebna številka. 23-42.
• Vidovič Muha, Ada, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
• Vidovič Muha, Ada, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
• Wierzbicka, Anna, 1988: The Semantics of Grammar. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
• Vodušek, Božo, 1961: O leksikografskem ugotavljanju in urejevanju besednih pomenov. Jezik in slovstvo 1961/62, str. 5-10.
• Žele, Andreja, 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu). Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Cilji in kompetence

Pri preučevanju sodobne jezikovne resničnosti se leksikologija, leksikografija in slovničarstvo, sicer samostojna področja znotraj jezikoslovja, smiselno povezujejo in medsebojno dopolnjujejo. To povezovanje je še zlasti utemeljeno tedaj, ko preučevanje sodobne jezikovne pojavnosti nima zgolj vloge statične akademske deskripcije, pač pa so jezikoslovna spoznanja dejavno vključena v aktualne potrebe uporabnega jezikoslovja v najširšem smislu (korpusno jezikoslovje, jezikovne tehnologije itd.). S stališča jezika kot človekove sporočanjske, izražanjske zmožnosti je povezava med slovnico kot urejevalnim jezikovnim polom in leksiko kot poimenovalnim polom samoumevna in v jezikoslovju od nekdaj prisotna. Za novejše jezikoslovne usmeritve pa je zlasti značilno, da je povezovanje slovnice in slovarja (poimenovalni sistem) bolj uzaveščeno in eksplicitno, kar se kaže v doslednem interpretiranju izraznih jezikovnih danosti v povezavi s pomenskimi danostmi in v povezavi s sporočanjskimi potrebami. Pri predmetu Leksikologija, leksikografija in slovničarstvo se na osnovi izhodiščnega gradivno utemeljenega objektivnega poznavanja slovničnih in leksikalnih danosti sodobnega jezika presega ločevanje področja slovnice od področja slovarja (poimenovalni sistem). Pri tem je v središču pozornosti leksikalni pomen. Strukturalni model leksikalnega pomena, ki vključuje denotativni pomen in kategorialni pomen kot obvezni sestavini, učinkovito in uporabno ponazarja, kako je v pomenskih uresničitvah znotraj besedila hkrati prisotna tako slovnica kot na denotativnost vezana poimenovalnost. Kategorialni pomen, opisan s kategorialnimi pomenskimi sestavinami, omogoča uporabno predstavo o tem, kaj je tisto, kar usposablja poimenovalno enoto kot izrazno-pojmovno danost, da se lahko uresničuje kot sestavina sporočila. Vključno s konotativnim pomenom (odnos do sporočanjske vsebine) in pragmatičnim pomenom (okoliščine sporočanja) tako modelirani leksikalni pomen omogoča metodološko enovito in v leksikografiji uporabno analiziranje leksikalne jezikovne ravnine: tipologiziranje pomenotvornih postopkov (metafora, metonimija) in tem ustrezajočih pomenskih razmerij znotraj leksemov, opisovanje pomenskih razmerij med leksemi (sopomenskost, protipomenskost, nadpomenskost, podpomenskost), opisovanje svojskosti frazeoloških leksikalnih enot in terminoloških poimenovanj. Razumevanje leksikalnega pomena kot neločljive enotnosti slovničnih danosti in denotativnopomenskih danosti je nepogrešljiva sestavina ukvarjanja z jezikom, predstavlja osnovo slovaropisja v teoriji in v praktičnem delu, lahko pa je tudi uporabno védenje znotraj ukvarjanja s humanističnimi vsebinami nasploh.

Predvideni študijski rezultati

• Vzpostavitev ustrezno celovitega pogleda na jezik, kot je potreben pri ukvarjanju z jezikom, tako znanstvenoraziskovalnem kot uporabnostno usmerjenem (prevajanje, lektoriranje, učenje in poučevanje jezika itd.);
• oblikovanje poglobljene in uporabne predstave o tem, kako obstoji leksikalni pomen kot sistemska danost in kako se uresničuje v besedilu, kar predstavlja uporabno znanje pri eksperimentalno naravnani obdelavi korpusnih besedilnih zbirk in v praktičnem slovaropisju;
• osnovna usposobljenost za nadaljnje uvajanje v praktično slovaropisno delo.

Načini ocenjevanja

Daljši pisni izdelek (80 %), končno ocenjevanje (pisni ali ustni izpit) (20 %).