Vsebina

1. Pojem v filozofiji

• primerjalna obravnava različnih pojmovanj temeljnih filozofskih kategorij
• forma in vsebina pojma: problem mišljenja in njegove zunanjosti
• vzpon kategorije pojma v nemški klasični filozofiji
• razlaga geneze in strukture izbranih pojmov v sodobni filozofiji
• »senčna stran« misli: zmota, iluzija, transcendentalni videz, »norost«, neumnost

2. Pojem v psihoanalizi

• genalogija in historiat temeljnih psihoanalitičnih pojmov
• razmerje med psihoanalitično tehniko in metapsihologijo
• vprašanje prenosa psihoanalitičnih pojmov v polje analize družbenih fenomenov

3. Filozofija zunaj filozofije

• vprašanje esencialno filozofskih spoznanj, ki so bila razvita v polju umetnosti: estetika, inestetika (Badiou) in onkraj
• filozofski koncepti »na delu« v umetnosti
• filozofija v kritičnem dialogu s sodobnimi znanostmi (nevroznanost, fizika, pravo)

Temeljni literatura in viri

• Aristotel 2004. Fizika. Ljubljana: Slovenska matica.
• Badiou A. 1988. L’étre et l’événement. Pariz: Seuil.
• Pogoji. Ljubljana: Založba ZRC.
• Deleuze, G. 2011. Razlika in ponavljanje. Ljubljana: Založba ZRC.
• Descartes, R. 2004. Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica.
• Erazem Rotterdamski 2012. Hvalnica Norosti. Ljubljana: Studia humanitatis.
• Freud, S. 2012. Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.
• Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Analecta.
• Pet analiz. Ljubljana: Analecta in Studia humanitatis.
• Hegel, G.W.F. 2001. Znanost logike. Ljubljana: Analecta.
• Heidegger, M. 1997. Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.
• Kant, I. 2010. Predkritični spisi. Ljubljana: Založba ZRC.
• Lacan, J. 1994. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Analecta.
• Nietzsche, F. 1988. Onstran dobrega in zla. Ljubljana: Slovenska matica.
• Platon 2009. Zbrana dela. Celje: Mohorjeva družba.
• Zupančič Žerdin, A. 2011. Seksualno in ontologija. Ljubljana: Analecta.
• Žižek, S. 1999. TheTicklish Subject. London – New York: Verso.

Cilji in kompetence

Namen predmeta je celovita razlaga enega od temeljnih gradnikov mišljenja, tesno povezanega s filozofijo – pojma oziroma koncepta. Zanimale nas bodo tako splošne zakonitosti in značilnosti pojmovnega mišljenja kot tudi geneza širšega izbora filozofskih in psihoanalitskih pojmov (denimo pojma »paradoksa«, »dogodka«, »absoluta«, »niča«, »subjekta«, »objekta« ali »analize« kot take). Pri tem bomo izhajali iz stališča, da najučinkovitejši način razlage pojmov kot sicer strogih, a esencialno dinamičnih, »živih« miselnih struktur, sposobnih nenehne modifikacije, predstavlja njihova konkretizacija, razlaga pojma v momentu njegovega nanosa na konkretno vsebino. To pomeni, da bomo pomen in formalno strukturo pojmov razlagali v kontekstu njihovega historičnega nastanka, sledili pogosto nepričakovanim smerem njihovih historičnih topoloških premestitev, predvsem pa je za pristop značilno, da bomo pojme obravnavali tudi prek načinov, kako je – tukaj in zdaj – skoznje možno tematizirati probleme sodobne družbe, sodobne znanosti, sodobne umetnosti, jih v določenih primerih celo pretvoriti v sredstva umetniške, znanstvene in v prvi vrsti filozofske invencije.

Opisani pristop, ki združuje elemente zgodovine filozofije in psihoanalize s tendenco po aktualizaciji obravnavanih pojmov, je zasnovan tako, da odgovarja na izzive sodobnega podiplomskega študija, katerega namen ni več zvedljiv na golo akumulacijo vednosti, ampak v prvi vrsti zahteva razvijanje sposobnosti avtonomnega problemskega mišljenja. Predavanja, ki bodo v ciklusih podajala fokusirano obravnavo posameznih filozofskih in psihoanalitskih pojmov, bodo študentkam in študentom namreč odstrla različne ravni kompleksnosti in univerzalnega dometa pojmovnega mišljenja, tako predavanja kot izpitne obveznosti pa bodo zastavljeni tako, da bo v prvi plan izstopila sposobnost prenosa pridobljenih znanj v polja tematik, s katerimi se posamezni slušatelji tudi sicer ukvarjajo. Ena od posledic tovrstnega pristopa je evidentno, da mora seznam obravnavanih vsebin ostati vsaj delno odprt.

Predvideni študijski rezultati

Slušatelji in slušateljice znanje, pridobljeno pri predmetu, uporabijo pri pisanju znanstvenega teksta, ki lahko služi kot osnutek poglavja disertacije ali znanstvenega članka.

Metode poučevanja in učenja

Oblike dela:

• frontalna oblika poučevanja
• samostojno delo študentov
• e-izobraževanje

Metode (načini) dela:

• Razlaga
• Razgovor/ diskusija/debata
• Delo z besedilom

Načini ocenjevanja

• Daljši pisni izdelek (80 %)
• Končno ocenjevanje (ustni ali pisni izpit) (20 %).