Pogoji za vključitev v delo oz. za opravljanje študijskih obveznosti:

Ni posebnih pogojev.

Vsebina:

Temeljni koncepti psihoanalize:

• nezavedno;
• gon;
• ponavljanje;
• transfer.

Točke križanja individualnega in družbenega:

• želja in njeno razmerje do Drugega;
• fantazma in ustroj realnosti;
• sublimacija in vprašanje vrednot;
• subjektivna in kolektivna ekonomija uživanja;
• nelagodje v kulturi.

Teorija štirih tipov družbene vezi:

• dejavnik, resnica, Drugi, produkcija;
• subjekt, presežni užitek, vednost, označevalec;
• permutacije družbene vezi.

Psihoanaliza in sodobni filozofski pristopi k družbeni vezi:

• psihoanaliza in marksistična tradicija (Marx, Adorno, Althusser);
• Badioujeva teorija štirih subjektivnih figur;
• Foucault in teorija dispozitiva;
• Deleuze in nietzschejanska perspektiva.

Temeljni literatura in viri:

Seznam predstavlja zgolj osnovno obvezno literaturo, poleg katere bodo študentke in študenti prejeli še dodaten seznam tekstov, ki bodo prišli v poštev za posamezna predavanja in seminarsko delo.

• Adorno, T. W., 1981. Freudovska teorija in struktura fašistične propagande. V: Psihoanaliza in kultura, Ljubljana: DZS.
• Althusser. 2000. Ideologija in ideološki aparati države. V: Izbrani spisi, Ljubljana: cf.
• Butler Judith, Laclau Ernesto, Žižek, Slavoj. 2000. Contingency, Hegemony, Universality, London & New York: Verso.
• Clemens Justin, Russell Grigg ur. 2006. Jacques Lacan and the Other Side of Psychoanalysis (Sic 6), Durham & London: Duke University Press.
• Deleuze, Gilles. 2000. Predstavitev Sacherja Masocha. V: Mazohizem in zakon, Ljubljana: Analecta: 11-100.
• Badiou, Alain. 2005. 20. stoletje, Ljubljana: Analecta.
• Foucault, Michel. 1991. Vednost – oblast – subjekt, Ljubljana: Krt.
• Freud, Sigmund. 1987. Metapsihološki spisi, Ljubljana: Studia Humanitatis.
• Freud, Sigmund. 1981. Množična psihologija in analiza jaza. V: Psihoanaliza in kultura, Ljubljana: DZS.
• Lacan, Jacques. 1996. Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Ljubljana: Analecta.
• Lacan, Jacques. 2003. Narobna stran psihoanalize, Razpol 13 (Problemi 6-8).
• Mannoni, Octave. 1993. »Saj vem, pa vendar…«. V: Filozofija skozi psihoanalizo VII., Ljubljana: Analecta.
• Miller, Gérard. 1981. Jedro strukture dominacije. V: Psihoanaliza in kultura, Ljubljana: DZS.
• Nietzsche, Friedrich. 1988. H genealogiji morale, Ljubljana: Slovenska matica.
• Žižek, Slavoj. 1999. The Ticklish Subject. The Absent Centre of Political Ontology, London & New York.

Cilji in kompetence:

Psihoanaliza je že kmalu po svojem nastanku prerasla okvirje zgolj klinične prakse ter razvila kompleksen konceptualno-teoretski aparat, s katerim je pomembno prispevala k analizi različnih družbenih fenomenov in praks. Pri tem se je v marsikateri točki navezala na filozofijo, pa tudi na nekatere druge, mlajše vede (zlasti lingvistiko), in zasedla prominetno mesto med miselnimi tokovi 20. stoletja. Poleg samega Freuda ima največ zaslug za njen razvoj v tej smeri Jacques Lacan. Predmet bo študente seznanili z nekaterimi ključnimi koncepti psihoanalize, in sicer izhajajoč iz dveh temeljnih perspektiv. Prva zadeva raziskovanje notranjega razmerja nekaterih psihoanalitičnih pojmov in tem do polja filozofije (tako klasične kot sodobne), druga pa zadeva navezavo psihoanalize na njen širši družbeni kontekst. Tu bo v ospredju predstavitev tega, kaj je in kaj (še) lahko psihoanaliza prispeva k analizi različnih diskurzivnih praks, ki tvorijo družbeno vez in dajejo ton njenemu idejno-ideološkemu ozadju. Skozi predavanja bo predstavljena Lacanova teorija štirih diskurzov oziroma družbenih vezi, podan pa bo tudi pregled nekaterih drugih sodobnih teorij družbene vezi v njenih specifičnih aspektih (Althusser, Adorno, Badiou, Foucault, Deleuze). Slušateljice in slušatelji predmeta bodo poleg temeljnih konceptov psihoanalize in njene navezave na nekatere druge miselne tokove spoznali načine, kako s tem konceptualnim aparatom misliti različne aspekte družbenega; pridobili bodo tudi zmožnost razumevanja in analiziranja različnih diskurzivnih praks (umetnost, religija, ipd.) v razmerju do družbene vezi, v kateri nastopajo.

Predvideni študijski rezultati:

Slušatelji in slušateljice znanje, pridobljeno pri predmetu, uporabijo pri pisanju znanstvenega teksta, ki lahko služi kot osnutek poglavja disertacije ali znanstvenega članka.

Metode poučevanja in učenja:

Oblike dela:

• Frontalna oblika poučevanja
• Samostojno delo študentov
• e-izobraževanje

Metode (načini) dela:

• Razlaga
• Razgovor/ diskusija/debata
• Delo z besedilom

Načini ocenjevanja:

• Daljši pisni izdelki 80 %
• Končno ocenjevanje (pisni/ustni izpit) 20 %.